O dedi dedi…

Dnevna rutina pri mojem dedku je postalo prebiranje vicev na spletu. Sploh na spletni strani vicimici.com, ki sem mu jo pokazala enkrat je postal prav obseden. Vsak dan gre na to stran, prebrska če je kaj novega, če so kakšni novi vici, da jih prebere, na koncu, ko pa jaz pridem na obisk pa mi pove toliko vicev, da ko mi začne tretji vic govoriti že pozabim o čem se je šel prvi vic.

Rada se pogovarjam z mojim dedkom, vendar njemu so všeč takšni vici, ki meni niso najbolj smešni, bolj stari vici ali kako bi jih opredelila. Ampak si rečem okej in ga poslušam iz vljudnosti, se nasmejim, čeprav ni niti najmanj smešno. Vidim tudi, da babici že velikokrat preseda od teh njegovih vicev in se jima po tihem, sama pri sebi smejim, ker sta prav simpatična videt ko se buckata. Rada se imata neizmerno, ampak njuna buckanja pa sploh ne izgledajo kot kreganje, sploh ne vem če sta se kdaj prav zares zelo skregala. Kajti, ko sem se enkrat pogovarjala z njima o kreganju sta mi povedala, da sta bila vedno složna eden do drugega. Če pa je komu šlo na živce kaj pri drugem pa sta prišla samo do tako imenovanega buckanja, ki je na nek način smešno in ne žalostno. Želim si, da bi tudi pri meni enkrat, ko bom imela moža, družino, da bova tudi midva z možem takšna kot moja stara starša. Kajti vsepovsod vidiš ljudi, ki se kregajo za prazen nič in to se mi ne zdi fajn, raje bi imela v svojem zakonu nekaj takšnega kot imata onadva, če ne v celoti tako pa vsaj delno. Da pa si še bova pripovedovala vice, šale, pa bo še toliko bolj slajše v najinem skupnem življenju. Samo kaj, moram še prvo najti svojo boljšo polovico.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja