Če imamo težave, s katerimi se ne moremo sami ukvarjati oziroma drugače rečeno, nam ne uspe samim, da bi jih odpravili potem je potrebno poseči po psihoterapevtu.

Sama sem imela pred leti težave, ker sem v otroštvu preživela marsikaj hudega in nikakor ni to hotelo stran iz mene in stran od mene, sami pa mi ni uspelo se rešiti tega. Ko sem takrat gledala po spletu nekaj o psihologiji, kako se rešiti določenih težav sem naletela na tole stran: http://www.janapotocnik.si/psihoterapija, katero sem podrobno preučila in ugotovila, da mislim, da je čas, da grem k psihoterapevtki. Sprva sem logično bila skeptična, ker se mi je zdelo, da je to samo nek lari fari in da mi ne bo mogla ona prav nič pomagati, ampak vseeno sem si rekla, da bom probala, ker tako živeti v strahu in obupu kot sem živela, tako ni več šlo naprej in sem pač ravno zaradi tega poskusila, če bo kaj na tem.

To psihoterapevtko sem poklicala in se zmenila za termin, ter kako in kaj bo vse potekalo. Tistih nekaj srečanj je nato hitro minilo in sem se sama pri sebi mnogo mnogo bolje počutila. Nisem mogla verjeti, da mi je lahko pomagala. Počutila sem se, kot da sem se ponovno rodila in kot da tistih slabih reči, ki so se mi zgodile, kot da jih več ni v meni.

Ne vem kako jim to uspe, ampak je delovalo. Mogoče je vse samo v pogovoru, ne vem, ampak ugotovila sem, da če ne poskusim nekaj potem ne vem če deluje. Za tole sem bila sprva skeptična, in nisem verjela, da mi bo pomagalo, ampak sem zdaj, ko živim polno življenje zelo vesela, da vseeno kljub moji skeptičnosti, da sem probala!

Vsi vemo, da študentje nismo neki bogataši. Še delamo preko študentskih servisov zraven šole in še tam nam jemljejo nam težko prigaran denar stran, nato pa se nam še v šoli oziroma faksu zalomi in potrebujemo neke poceni inštrukcije kot recimo tukaj, kajti nekih dragih si res ne moremo privoščiti. Res kam gre ta svet!

Tam politiki imajo po tisoče evrov in se bunijo, ko bi mogoče mogli dati par evrov stran pa govorijo kako ne morejo preživeti čez mesec a tukaj pa študent dela za samo dvesto evrov na mesec pa še to ti država jemlje stran plus tega si morajo nekateri sami plačevati stanovanje s temi dvestotimi evri! Sramota, prav sram me je v kakšni državi živim! Že tako se študentje mučimo, ko se moramo učiti in delati hkrati plus vsega tega pa še moramo biti prisotni na faksu, da smo na tekočem s snovjo. Res moramo biti iznajdljivi, da nam vse skupaj rata.

 

In saj ni logično, da potem kakšnega predmeta ne naredimo in se sami nikakor ne moremo naučiti plus tega pa potrebujemo inštrukcije. Če ne bi rabli nekateri delati in še doma pomagati, da se preživi čez mesec bi lahko bili vsi odličnjaki! Ampak ne, pač živimo v Sloveniji in imamo tak glup sistem po domače rečeno. Upam samo, da enkrat čimprej grem ven iz te države, ker drugače bom delala za petsto evrov na mesec in ne bom imela nič od življenja, razen če bom politik potem se bo dalo več kot odlično živeti!

Otroški vozički so različno težki. Njihova teža je odvisna od ogrodja. Sicer je večina otroških vozičkov iz aluminjastega ogrodja, vendar so v njihovi teži še vedno razlike.

Bolj masivni otroški vozički so težji, hkrati pa omogočajo večjo stabilnost. Uporabni so predvsem za tiste, ki živijo na podeželju in se pogosto sprehajajo po neurejenih podeželjskih ali gozdnih poteh. Takšni vozički lažje premagujejo ovire, nikakor pa niso primerni za daljše nošenje po stopnicah, težava pa se pogosto pojavi tudi pri njihovem shranjevanju. A slednje na podeželju zagotovo ni. Otroški vozički, katere uporabljajo predvsem starši v mestu živečih otrok so nekoliko drugačni, manj masivni, lažje vodljivi, pogosto imajo manjša kolesa, so lažji. Zakaj? Starši v mestih jih morejo pogosto zlagati in sestavljati, mnogi jih morajo celo prenašati po stopnišču, pri sprehodu nimajo na voljo neomejeno prostora, vendar se morajo smukati med avtomobili, med gručami ljudi, itd. Za mestne starše je še kako pomembna tudi sama širina vozička. Če je voziček preširok, se nam lahko zgodi, da nikakor ne bomo mogli priti skozi vrata, kar pa bi pomenilo, da določenih trgovin in zgradb ne bi mogli obiskati, no, vsaj z vozičkom ne.Vozički so torej glede na obliko, težo in funkcije precej različni. Starši morejo pri nakupu proučiti veliko stvari, ob tem pa ne sme biti vodilo odločanja design, barva vozička, vendar njegova uporabnost, funkcionalnost, praktičnost in varnost tako za otroka, kakor starša, ki bo moral ta voziček voziti. Kakšen voziček boste kupili, pa je v veliki meri odvisno tudi od velikosti prtljažnika pri vašem avtomobilu. Če vozite majhen avtomobil, ni priporočljivo kupiti masivnega otroškega vozička, saj ga nikakor ne boste dobili v prtljažnik, prevažanje bo tako nemogoče. Pomisliti pa morate ne le na voziček, vendar tudi na nakup, tudi za slednjega mora v prtljažniku ostati nekaj prostora.

Vozički namenjeni staršem na podeželju se nekoliko razlikujejo od tistih, ki so namenjeni mestnim staršem.

Zakaj bi čakali na nakup magičnih navijalk? Če vidiš to ti samo kupi, ker je res top zadevca! Tako sem jaz to moji sestrični rekla, ko sva nekaj gledali na spletu in sva videli reklamo za te navijalke. Ker sama jih že imam in vem, da so superca, res, vredne svojega denarja, in sem se samo hecala, da jih mora kupiti in na koncu jih je res kupila. Kar naenkrat je stisnila dodaj v košarico in že poslala prošnjo, da ji naj to pošljejo.

Nato sem ji rekla, jooj ej, jaz sem se samo hecala ti pa to res, pa mi je samo rekla, da sama sem jih zelo prehvalila in da mi verjame na besedo, da jih mora tudi ona imeti, plus tega pa me je že videla kakšna sem s temi kodri in ve, da pridejo res svetovno ven. Sestrična pa je itak takšna kot jaz, rada preizkuša nove reči pa še poceni so za takšno kvaliteto.

Če je kvaliteta res dobra potem mi je vseeno pa če stane deset evrov več, samo da res dobro delajo to mi je važno. Tako je tudi pri drugih rečeh. Kar kupim jaz to ima na koncu tudi ona. Se vidi, da sva si res ful podobni in se res izjemno razumeva. Tako kot se midve razumeva se redkokje razumejo. Važno je samo, da smo ljudje solidarni in razumevajoči en do drugega in če je to potem pa je res vse najboljše!

Tudi otroci potrebujejo kdaj svoje počitnice, kot recimo v šoli, ko imajo tole šolo v naravi in podobne reči. Apartmaji in prenočišča so več kot odlična za njih, kajti za otroke je pomembno samo to, da jim je tam zanimivo, notranjost prostora jim sploh ni pomembna, če povem po resnici, vsaj z mojima otrokoma je tako.

Potem pa še to, da so tam na razpolago določene aktivnosti, kot so na primer, vožnja s kolesi, razni zanimivi pohodi, potem kakšno jahanje s konji, če jih imajo mogoče na tisti domačiji kamor se pač gre s šolo v naravi in podobno. Sama, ko sem bila mala in smo šli z osnovno šolo nekam in smo imeli aktivnosti kot so, plezanje po steni, streljanje v tarče z loki, plesi ob večerih, druženje in res je bilo fenomenalno, da otroku takoj mine čas.

Ker če ima skozi kaj za delati čez cel dan se tako na koncu utrudijo in takoj zaspijo, niti niso nič čez dan v sobah, kaj šele na kakšnih elektronskih zadevah kot so mobitel in tablica. Da otroci zdržijo en teden brez te tehnologije smo res na konju, ker so že tako ali tako razvajeni. Današnji otroci, če jih starši sami ne priganjajo naj gredo ven se ne bodo nikamor zganili in bodo samo za temi računalniki. Treba je iti na zrak v naravo! To je pravo življenje!